... ko ptič krila dobi ...

 ... ja nič ... ko ptič krila dobi, to za Lenko prav nič zabavno ni ... 

... danes spoštovani spremljevalec mojih dogodivščin začneva kar tako ... ciljano ... 

... če natančno pogledaš moje fotografije lahko ugotoviš, da nisem več majhen, nebogljen ptiček mladiček .... nisem TiTko Ritko .... neeee ... Tit se je preobrazil v Titaniuma ... in takšno močno ime mi pravzaprav vrhunsko pristoji ... 

... tale moja je morala nekje v globini svojega bitja čutiti, da bom uhat mladič odrasel v takšnega postavnega mladeniča, ki zna nositi moč 'Titanium' imena ... 

... in seveda Titanium postajam iz dneva v dan pogumnejši ... hitrejši ... spretnejši ... premetanejši ... poznavalec okolja ... izkoriščevalec usmiljenega srca presvetle skrbnice ... 

... ja ja ... če misliš, da moja 'učiteljica' ne premore 'mehkega' srca si se pošteno zmotil ... poznaš tisto: trd oklep, mehko jedro ... no ... to ti je ta Lenka ... 

... in jaz, Titanium, jo poznam do zadnje koščice ... berem ji misli ... in želje ... problem nastane takrat, ko pridejo najina hotenja navzrkirž ... 

... takrat ona reče, da so mi zrasla krila in jih bo potrebno malce 'pristriči' ... pa ženska več ali manj grozi ... in išče takšne poti, da krilati Titanium lahko leti ... in hkrati še skrbi, da let nevaren ni ... 

... vodilno področje najinih nasprotujočih si mnenj o 'primernosti odnosa do okolja' je: divjad ... tik za petami je odnos do muc ... 

... ona se z zornim kotom ptičarja, da je divjad poslana na Zemljo zato, da imam Titanium možnost vaditi sposobnosti vohalnega organa ... no ... Lenka se s tem ne strinja ... 

... jaz, Titanium, ob opojnem vonju srn, srnjakov, zajcev, fazanov, jerebic in ostalega gozdno-travniškega živeža raketni pogon dobim ... nos mi je Lenka itak 'v nulo' natrenirala (in na tem mestu se ji iz globine ptičarske duše zahvaljujem) ... zato, ko pridem s smrčkom v sled mora biti res urna in pravočasna, da me iz vonja prebudi ... in nase opozori ...

... ker, če dovolj spretna ni, potem se izza mene samo še kadi ... in Lenka bitko izgubi in samo še nemočna sredi gozda stoji ... 

... se ji to zgodi ... o ja ... se ji ... zato pa mojim krilom grozi ... še sreča, da ji vztrajnosti nikoli premalo ne hodi ... pa njena iznajdljivost spominja na vodnjak brez dna ... ona za vsako mojo finto svojo ima ... 

... zato sva sedaj tako, da malce tekmujeva ... kdo pri tem 'iskanju', nosnem udejstvovanju zadnjo besedo ima ... 

... glede na mojo mladost in (fantovsko) vztrajnost je pot do cilja še dolga ... zato jaz, Titanium, krila še zmeraj imam ... in jih bom imel ... samo sprejeti bom moral pravila o tem, kdaj in kje jih bom razpel in varno letel ...

... hmmm ... ti iskreno povem, da je to lažje napisati ... kajti kako uspešno bom tole izjavo živel, še ne vem ... gotovo pa ti sporočim, ko ugotovim ... 

... no potem pa so tu še one ... ja ja ... one ... mačke ... in če te zanima moj odnos do Lenkinih mehkotačk (bljeh bruh) mačk ... mnenje o tem v naslednjem zapisu razprem ... 

... se nadaljuje ... 

... gozdni obsedenec TiTanium ... 

... ko srečata se psa ...

 ... spoštovan bralec, prijazen pozdrav ... 

... tokrat bom jaz, Titanium, gospodič Hudobreški, malce pametoval ... 

... očitno preveč časa preživljam v družbi dotične gospe ... in postajam načitan v pasjeslovnih rečeh ... 

... saj veš kje sva nazadnje ostala ... pri 'med-pasjih odnosih' ... pri tem, da mi prijetno ni, ko se name Titaniuma renči in jezi ... 

... " ... ja vse lepo in prav, da prijetno ni ..." si morda misliš ti, ampak kaj je skrbniku storiti, da se to ne zgodi ... 

... ja nič posebnega ... spoštovan skrbnik, navodilo se glasi: pogled psa je potrebno iz drugega psa nase (pre)usmeriti ... in sedaj veliko vprašanje: kako se to naredi ...  

... nič lažjega ... naj ti pojasnim, da za tvojega psa gledanje vate ni alfa in omega njegovega življenja ... 

... pa brez slabe volje ... ali zamere ... 

... tako pač je ... pes ni bil na svet poslan, da bi občudoval obličje človeka, ko pa se okoli tega psa odpira cel horizont bogatega nosnega dogajanja ...

... zato je potrebno nas, pse, podučiti, da sodelovanje (beri: pogledovanje) korist za pasjo rito ima ... 

... to nas je najlažje naučiti tako, da se za poglede hrano da ... ja ... tako kot sem zapisal ... pse se najhitreje uči, da na začetku učne poti pes za vsak pogled hrano dobi ... 

... in s pogledom v človeške oči 'težava' izzivanja drugega psa, kaj hitro zbledi ... in tako se precej hude krvi s pogledom psa v človeške oči ohladi ... in nevšečnost izzveni ... 

... nadalje še opozorilo sledi: pazi, da pes dovolj prostora ima, da se lahko vljudno srečanje odigra ... ja ... razdalja med dvema kužkoma je velikega pomena ... če je drug kuža dlje stran se nikomur ni potrebno postavljati v bran ... 

... in naj te obvestim, da pasje srečanje vljudno je le, če se v loku zgodi ... psu 'direkten' vstop v njegov prostor prijeten ni ... 

... in ker mestno okolje v povezavi s povodcem pasjemu telesu celovitega izraza ne dovoli ti svetujem, da vohljanje na zankah povodcev se ne zgodi ... bolje nas je učiti, kako se vljudno na ulici mimoiti ... in se s skrbnikom v pogledu družiti ... 

... ja dejstvo se glasi, da bi lažje živeli vsi, če bi se vsak zase brigali ... in to navodilo velja tako za pse kot za ljudi ... 

... takle skrbnik psa ... prosim, začni psa sodelovanja s tabo učiti ... 

... če pa ti ni razumljivo kako to storiti veš kam vprašanje nasloviti ... 

... se nadaljuje ... 

TiT ... spoznavanje z različnimi okolji in situacijami je del vzgoje

... veeeeliiiik kuža ...

 ... no tako spoštovani bralec ... 

... pa sva pri naslednji pripombi, ki jo jaz Titanium Hudobreški pogosto doživim ... in sliši na ime: opazka številka dve ... le-ta se glasi tako kot ti že naslov govori ... 

... "... kakšen velik kuža ..." ... 

... ja kaj pa češ ... sem precej v višino zrasel in sedaj še moč gradim ... tako, da marsikatero bitje sveta pogledam od zgoraj navzdol ... ljudje ta zorni kot imenujete: ptičja perspektiva ... no ... kako ustrezen izraz zame Hudobreškega ptiča ... 

... pa s to perspektivo nič narobe ni ... kajti moja osebnost v sebi kakšnega 'podrejevalnega' in 'proti ostalim psom nastopaškega' vedenja ne nosi ... 

... sem pa zaradi svoje telesne pojave precej na 'udaru' ... takšnem, ki pozitivno, občudojoče zveni ... takšnem, ki strahospoštovanje pri človeku in psu prebudi ... ali pa takšnem, ki pritisne na tipke lajanja, zaganjanja, groženj z druge pasje strani ... 

... in sedaj svoje občutke sporočim ob reakcijah, ki jih doživim ... 

... no ... ni težko ugotoviti katera pripomba meni ogreje srce ... tista, ki z občudovanjem na mojo velikost zre ... 

... in včasih se Lenki po tihem smeji, ko otrok s široko odprtimi usti in ogromnimi očmi vame strmi ... in za roko držečega starša z besedami začudenja iz zamaknjenosti prebudi ... "Mami (Oči) poglej kakšen ogromen kuža ..." 

... in dete me gleda od spodaj navzgor ... seveda Lenka vedno in povsod za prijetne občutke otroka poskrbi, ker je prepričana, da varnost otroka na prvem mestu stoji ... zato pazi, da se moja ogromna, črna glava iznad otroške ne pojavi ... ker verjami, nobeno dete si ptičarskih slin ne želi ... 

... in še bolj zanimivo se Lenki zdi, da pred mano noben otrok ne zbeži ... in noben starš otroka ne svari, da mene se je bati ... neeee ... ravno nasprotno ... na Lenkino nesrečo si mene, TiTa Velikega, večina otrok gladiti želi ... saj veš tisto: mene na povodcu držati preprosto ni, saj zahteva precejšnje telesne zmogljivosti ... 

... pomeni, da sem z otroci in večino ljudi na Ti ... 

... je pa manjšina, ki vame s strahospoštovanjem strmi ... ta malenkostna skupina se mi umakne s poti ... tudi prav, če tako želi ... 

... pa še nekaj opazim ... da kadar na prehodu za pešce stojim se vozilo zmeraj ustavi ... neverjetno se tole Lenki zdi ... ker še psi vodniki niso imeli takšne ustavitvene moči ... 

... očitno nekaj na meni "stoj" kriči ... to niti pomembno ni ... meni daje občutek posebnosti ... 

... in potem se zgodba na področje pasjih duš spusti ... 

... no ... tu pa je ogromno tega za povedati ... in večina dogodkov nič kaj lepo ne zveni ... in to ne pomeni nič zlo namernega z moje ptičarske strani ... vendar dejstev prikrivati mi res ni, ker tudi mene v pasjo dušo boli, ko se name renči, se mi grozi ... 

... manjšina psov se v strahospoštovanju moje pojavnosti raje umakne ... takšen kuža v tišini in z gibanjem pokaže mi, da mu ob moji velikosti prijetno ni, zato se polkrožno umakne z moje poti ... in TiT Hudobreški mul'c to spoštljivo gesto pozdravim tako, da tudi sam grem mimo popolnoma mirno ... 

... Lenka me v navdušenju ob takšnih situacijah izdatno 's hierarhično višjo hrano' nagradi, ker si vedno več takšnih mojih odzivov želi ... 

... no ... potem pa je na žalost tu skupina psov, ki mi grozi ... in teh je veliko ... preveč ... domala vsi, ki jih v urbanem okolju moje bitje doživi ... 

... lahko so majhni, srednji ali orjaški ... lahko so kratko- ali dolgodlaki ... lahko so beli, serasti, pikasti, rjavi ali črni ... skratka ... razumem pasjo skrb ... ne razumem pa skrbnika, ki nič naredi, da se takšno ravnanje enih in istih psov ves čas vrti ... 

... saj veš ... preplet življenjskih poti se istim človeškim igralcem pogosto zgodi ... in isti pojav beležijo psi ... 

... pogosto se srečujemo isti psi ... in prav nič smešno meni ni, ko se mi majhen kuža pod noge zapodi ... in ne samo en ... včasih sta dva ali tri ... pa kaj človeku jasno ni ... da to meni TiTu resnično ljubo ni ... 

... potem mi ne preostane drugega kakor na povodcu se vrteti ... in pošiljati energijo, da Lenki uspe ta klopčič pasje zoprnije odmotati ... ker ugrizniti drugega psa pa meni ni ... se mi zdi, da to ne reši odnosa med nami psi ... 

... spoštovani bralec veš česa si jaz želim ... da bi se skrbniki psov naučili pasjega jezika ... da bi razumeli pse in jih naučili kako obnašati se mora in zaželjeno je ... 

... zato naslednjič ti zapišem krajši slovar pasjega jezika ... da bodo odnosi med nami psi vsaj malo bolj tako kot se šika ... 

... se nadaljuje ... 

TiT razmišlja o življenjskih resnicah 

... če sem lep, sem pač lep ...

 ... pozdravljen bralec ... 

... tule TiTanium ... Hudobreški fantič ... pubertetniški fičfirič ... 

... naj te obvestim, da kljub svoji lovski genetiki, nadvse uživam v mestnih obhodih ... pardon, sprehodih ... ker po Lenkinem mnenju pes mora oba sveta poznati ... češ, da je to povezano s pasjim razvojem ... no ... ne gre se z njo za 'kdo ima prav' tekmovati ... ker, saj veš, pameten moški popusti ... pa pustiva sedaj te pasjeslovne reči ... 

... greva naprej ... torej 'urbano okolje' in TiT' ... 

... na mestnih pohajkovanjih se gospodsko držim ... ter ponosno svoj kratek rep v zrak molim ... 

... z zanimanjem vohljam ... izvajam gimnastične vaje z zadnjima tacama ... s ponosom ju v višave stegujem ... in včasih samega sebe občudujem, kako mi uspe ravnotežje obdržati ... in se ne gravitaciji vdati ... 

... na teh mestnih sprehodih najpogosteje dve opazki doživim ...

... prva opazka se sliši nekako tako: "... joj, kako je čudovit ..." in različica "... kakšen lep pes ..." ... 

... ja ... tako pač je ... ne da se pomagati ... če si lep, si pač lep ... se je potrebno s tem sprijazniti ... potrpeti ... križ 'prekrasnosti' na ramena vzeti ... 

... kajti lepota je za ptiča izjemno naporna reč ... božanje in občudovanje trpet' ... moraš jeklene živce imet' ...

... in pri tem občudovanju 'moje črno seraste perfektnosti' ne vem kdo bolj trpi ... jaz, TiT Čudovit, ki z rito migljam, se na konjice prstov postavljam, črno glavo proti občudovalcu nastavljam ... 

... ali Lenka, ki to mojo nesramno izkazovanje 'perfekcije proporca' na povodcu (pogosto z zadnjimi močmi) kroti ... vprašanje je, če to opevano lepoto v prihodnjosti še sploh na vajetih povodca obdrži ... 

... kajti jaz, ptič, nisem več mladič ... trenutno sem že krepki mladenič ... in moja pravi, da vse lepo in prav lep bit' ... ampak na prvem mestu bi moralo mene nekaj drugega kot lepota krasit' ... 

... le kaj ... le kaj ... saj vem, da veš ... če ugibaš, se sprašuješ in ne veš pa sedaj izveš ... 

... na prvem mestu njenega pasjeslovnega slovarja po pomembnosti in uporabnosti 'samonadzor' stoji ... 

... in po mojem skromnem ptičarskem mnenjuj se ji pritoževati ni ... saj sam sebe vedno pogosteje in uspešneje v nagonu nazaj držim ... 

... ni pa še to tako izpiljeno, da bi bilo ob nebeško prijaznih pogledih v mojem telescu vse mirno in stabilno ... 

... ampak z učenjem bo tudi to ...  

... zato moja draga Lenka ob teh komentarjih 'krasnosti' mršči obraz ... zavija z očmi ... in pravi "... bog mi pomagaj .. kaj vam ljudje jasno ni ... da tega mulca je potrebno najprej telesno obvladati ... potem pa mu možgančke z lepoto polniti ... ker kdo bo tega moškega petelina nazaj držal, če bo krila pognal ..."

... ja ja tako vam to je ... jaz, Titanium Hudobrek, sem en krasen ptič ... in tu spremeniti se ne da nič ... 

... o drugi opazki ljudi pa naslednje poglavje govori ... 

... se nadaljuje ...  

... biti lep ni lahko ... pa tudi ne preveč hudo 😋