... olala ... končno sem tu ... Jaz, Titanium Hudobrek ... Hudobreški mul'c tako ljubeče in po domače ...
... upam, da si se naužil prazničnih dni ... jedače in pijače ... meni se zdi, da se samo pri nama z Lenko vonj po šunki ne vali ... niti približno po mesu ne diši ... niti po tistem 'umetnem' ... nič ...
... to že dolgo leto vem, da je tale moja itak skregana z mesninami vseh vrst ... ampak, kadar jo kdo pobara, če je 'vegi' ali vegan ... ona zmeraj pravi ... "... neee ... samo mesa ne maram ..." ...
... vesolje moje ... če to ni eno zmedeno ženšče ... pa hudiča al' ni to 'mesa ne maram' potem isto kot biti 'vegi' ali vegan ... daj se odloči ... priznaj ... spovej se ... pa greva dalje ...
... a vidiš sedaj mili, ljubi bralec s kakšno zmedeno žensko jaz, TiT, živim ... pa krožijo zgodbice in pripovedke, da smo pubertetniški ptiči 'kontrafuzni' ... tako pa že ne, da ne bi vedeli kdo in kaj smo ... jaz, TiT Veliki, sem mesojed ... in pika basta ... tu ni nič spornega ... ni zmrdovanja ... in zmigovanja z rameni ... dvigovanja obrvi ... presenečenih obrazov ... al ...
... in če natančno pomislim, opažam, da je Lenka (i)zgubljena na še kakšnem dodatnem življenjskem področju ... sploh mi jasno ni, kako ji je v vsej tej zmedenosti uspelo življenje živeti ... in preživeti ...
... pišem ti namreč zato, ker je v prazničnih dneh večina človeške populacije iskala pirhe, lovila zajce ... pasja populacija pa itak najpogosteje išče žoge, pa hrano, različne izgubljence in pogrešance ... pa tudi srnice, če sem čisto iskren in pošten ...
... no, jaz, TiT Velika Rit(ka), pa sem praznične dni preživel v osredotočenosti na žogice ... za to moja poskrbi ... da mi srnice iz misli prepodi ...
... iskanje žogic zame konec koncev nič nenavadnega ni ... če ...
... hja ... kaj če ... če bi se te izgubljene žoge nahajale tam, kamor jih modrost psov umešča ... saj veš ... na tleh, v grmovju, med travo, izza dreves, v kakšnem štoru, drevesni luknji ...
... hmmm ... v mojem primeru pa ni bilo čisto tako ... zakaj ... ker je Lenka izgubljeni primer skrbnice ...
... z nami ptiči, velikimi žogo-ljubi, že desetletje živi, pa se še do tega trenutka žoge pametno vreči naučila ni ...
... ti rečem ... (i)zgubljeni primer skrbnice ...
... in zato sem se jaz, TiT Veliki Ušesnik, iz izkušenj naučil, da se je potrebno z nosom posvetovati in ga tudi v višine, med drevesne veje, vohljati nagnati ...
... ja ... takle je ... ženska te žoge meče kar po domače ... zato imamo v naši okolici kar nekaj dreves praznično odetih ... ... in to skozi celo leto ... ali dokler kakšen hud veter ne zmeče 'žogo-okrasja' na tla ... potem pa ob nenadejani najdbi ptič žurko in veselje ima ...
... mogoče pa ta moja 'šefica' misli, da ker sem 'ptič' mi bodo krila zrastla, da bom prinašal še z nebesnih višin ... Lenka draga, ne želi si tega ...
... no, tako ... sem se moral malo potožiti, kako hudo se mi godi, kadar žoge v nebesne višave moja (i)zgubljena Lenka zavihti ... je pa tudi res, da zalog novih žog nikoli ne zmanjka ji ... zato se ji njena vele nerodnost oprosti ...
... nek notranji občutek šepeče mi, da za to Lenkino 'metalno' nerodnost pomoči ni ... zato je bolje, da se ptič situaciji prilagodi ...
... se nadaljuje ...
 |
| TiT: "... tam gori visi ... tebi, Lenka, pomoči ni ..." |
Ni komentarjev:
Objavite komentar