... ja nič ... ko ptič krila dobi, to za Lenko prav nič zabavno ni ...
... danes spoštovani spremljevalec mojih dogodivščin začneva kar tako ... ciljano ...
... če natančno pogledaš moje fotografije lahko ugotoviš, da nisem več majhen, nebogljen ptiček mladiček .... nisem TiTko Ritko .... neeee ... Tit se je preobrazil v Titaniuma ... in takšno močno ime mi pravzaprav vrhunsko pristoji ...
... tale moja je morala nekje v globini svojega bitja čutiti, da bom uhat mladič odrasel v takšnega postavnega mladeniča, ki zna nositi moč 'Titanium' imena ...
... in seveda Titanium postajam iz dneva v dan pogumnejši ... hitrejši ... spretnejši ... premetanejši ... poznavalec okolja ... izkoriščevalec usmiljenega srca presvetle skrbnice ...
... ja ja ... če misliš, da moja 'učiteljica' ne premore 'mehkega' srca si se pošteno zmotil ... poznaš tisto: trd oklep, mehko jedro ... no ... to ti je ta Lenka ...
... in jaz, Titanium, jo poznam do zadnje koščice ... berem ji misli ... in želje ... problem nastane takrat, ko pridejo najina hotenja navzrkirž ...
... takrat ona reče, da so mi zrasla krila in jih bo potrebno malce 'pristriči' ... pa ženska več ali manj grozi ... in išče takšne poti, da krilati Titanium lahko leti ... in hkrati še skrbi, da let nevaren ni ...
... vodilno področje najinih nasprotujočih si mnenj o 'primernosti odnosa do okolja' je: divjad ... tik za petami je odnos do muc ...
... ona se z zornim kotom ptičarja, da je divjad poslana na Zemljo zato, da imam Titanium možnost vaditi sposobnosti vohalnega organa ... no ... Lenka se s tem ne strinja ...
... jaz, Titanium, ob opojnem vonju srn, srnjakov, zajcev, fazanov, jerebic in ostalega gozdno-travniškega živeža raketni pogon dobim ... nos mi je Lenka itak 'v nulo' natrenirala (in na tem mestu se ji iz globine ptičarske duše zahvaljujem) ... zato, ko pridem s smrčkom v sled mora biti res urna in pravočasna, da me iz vonja prebudi ... in nase opozori ...
... ker, če dovolj spretna ni, potem se izza mene samo še kadi ... in Lenka bitko izgubi in samo še nemočna sredi gozda stoji ...
... se ji to zgodi ... o ja ... se ji ... zato pa mojim krilom grozi ... še sreča, da ji vztrajnosti nikoli premalo ne hodi ... pa njena iznajdljivost spominja na vodnjak brez dna ... ona za vsako mojo finto svojo ima ...
... zato sva sedaj tako, da malce tekmujeva ... kdo pri tem 'iskanju', nosnem udejstvovanju zadnjo besedo ima ...
... glede na mojo mladost in (fantovsko) vztrajnost je pot do cilja še dolga ... zato jaz, Titanium, krila še zmeraj imam ... in jih bom imel ... samo sprejeti bom moral pravila o tem, kdaj in kje jih bom razpel in varno letel ...
... hmmm ... ti iskreno povem, da je to lažje napisati ... kajti kako uspešno bom tole izjavo živel, še ne vem ... gotovo pa ti sporočim, ko ugotovim ...
... no potem pa so tu še one ... ja ja ... one ... mačke ... in če te zanima moj odnos do Lenkinih mehkotačk (bljeh bruh) mačk ... mnenje o tem v naslednjem zapisu razprem ...
... se nadaljuje ...
 |
| ... gozdni obsedenec TiTanium ... |
Ni komentarjev:
Objavite komentar